Turizem v su�itju z naravo

Učne poti

  • Učna pot Vetrnik - Pot na Veternik se začne na križišču pod Kukovičevo domačijo. Dostopna je iz Kozjega po Bistrem grabnu mimo Zajčje Gorce. Dolžina poti je 1,4 km, časovno pa je za ogled potrebna 1 ura. Suhi travniki so izredno bogati, saj lahko v višku sezone naštejemo več kot 50 rastlinskih vrst na kvadratni meter. Posebnost Veternika so tudi številne in ogrožene orhideje. Ob številnih rastlinskih vrst, je prisotno tudi pestro živalstvo – veliko metuljev, mrežekrilcev, hroščev… Učna pot vsebuje 10 vsebinskih točk, ki pohodnika opozarjajo na izjemen življenjski prostor.
  • Geološka učna pot Rudnica – Veternik – 10 km dolga geološka pot z 21 opazovalnimi točkami poteka po severnem delu Kozjanskega parka, po pobočjih Rudnice in Virštanja okoli naselja Olimje. Pelje po gozdnih poteh in stezah, ob katerih poleg zanimivih geoloških pojavov, ki pojasnjujejo geološki razvoj in zgradbo Kozjanskega, najdemo še marsikatero naravno in kulturno znamenitost, razgledne točke pa nudijo lepe poglede po Kozjanskem (Naslednja pot, ki podrobneje razgalja geološko zgradbo in razvoj Kozjanskega parka, je 10 kilometrov dolga geološka učna pot na Rudnico in Virštanj. Je krožna, na posameznih odsekih pa jo je mogoče tudi prej končati. Večinoma poteka po gozdnih stezah in kolovozih, le del po lokalnih cestah, ki pa tudi niso prometne. Začnemo pri opuščenem rovu nekdanjega rudnika železa v Slakah, se vzpnemo na južno pobočje Rudnice, od koder se spustimo do Olimja, ki je za večino skupin tudi končna postojanka. Pri olimskem samostanu navadno razstavijo nabrane kamnine, obnovijo pridobljeno znanje in rešujejo učne liste. Tisti z malo več zanimanja nadaljujejo učenje še po dolini ob Olimskem potoku, navkreber po Plohovem bregu do severnega pobočja Virštanja. Od tam se lahko prek hriba Tinčenca vrnete na začetno točko. Pot ob kamninah, kot so vulkanski diabaz, jaspis, ki bi ga lahko uporabljali tudi v draguljarstvu, če bi bil dovolj čist, apnenec itd., ponuja še nekaj naravnih in kulturnozgodovinskih znamenitosti. Tako ne smete spregledati samostana, cerkve Marijinega vnebovzetja in lipe v Olimju ter še kakšne lepote, ki se ponuja ob poti. Suhi travniki na učni poti Veternik so izjemno bogati, saj lahko v vrhuncu sezone najdemo na kvadratnem metru več kot 50 rastlinskih vrst. Med rastlinami pa se pase tudi veliko živalskih vrst. Metulji, mrežekrilci, hrošči in podobne žuželke so kajpak tu stalni prebivalci).
  • Gozdna učna pot – na 3,5 km poti lahko opazujemo ptice in redke drevesne vrste (ginko biloba, ameriške platane) in redko cvetje. Zanimivost je vremenska hišica iz leta 1926 in vrelci mineralne vode. (Gozdna učna pot na Boč je speljana iz Poljčan. Že v Zgornjih Poljčanah bomo na eni od streh opazili gnezdo bele štorklje. Ko asfaltno cesto zapustimo, se steza strmo vzpne. Pot ob suhi strugi hudourniškega jarka je odlična za spoznavanje naravne sestave tamkajšnjega gozda. Gorski javor, veliki jesen, divja češnja, gorski brest so le nekatere od vrst, ki jih spoznavamo na poti, z malo sreče pa tudi nekaj predstavnikov gozdnih živalskih vrst. Ogledamo si še apnenico. Žganje apna je bilo v preteklosti na Bočkem pogorju precej razširjeno, zdaj pa ni več tako. Pri hoji vas bodo nekoliko ovirali, zato boste morali opazovati tudi spodnje sloje gozda in naravno pomlajevanje. Po še nekaj zanimivostih, kot so varovanje naravnih rezervatov, premišljeno ravnanje z lesom, nas pot pripelje do Finžgarjevega križa, ki je postavljen kot opomin na lovca, ki je ustrelil lovskega tovariša. Zadnja točka je nasad iglavcev, ki so jih zasadili ljudje. Včasih, ko je naravno pomlajevanje iz različnih vzrokov onemogočeno, je pač treba v gozd poseči tudi umetno).
  • GUP od planinskega doma na vrh Boča - Od planinskega doma na Boču pot vodi skozi gozdni rezervat na vrh grebena, kjer je razgledni stolp, s katerega se ob dobri vidljivosti vidi dobršen del Slovenije. Nazaj k planinskemu domu se pot vrača mimo jame Balunjače. (Tudi pot proti vrhu, domačini pravijo kar gore Boč, je učna. Je nekoliko napornejša, saj postaja z vsakim korakom bolj strma in skalnata. Razmere za rast so vse težje. Kmalu lahko na drevesih opazimo zarisane modre črte, ki nas opozarjajo, da smo stopili v gozdni rezervat z elementi pragozda. Kmalu smo na vrhu, kjer sledi odločitev: lahko se povzpnete na razgledni stolp ali nadaljujete po učni poti in sestopite mimo objektov antenskega stolpa. Naslednji postanek je kraška jama Balunjača, ki leži nekoliko nad potjo in se ponaša z naslovom ene najdaljših na Štajerskem. Na končni točki, nekoliko naprej od jame, pregledamo še v tla, kjer poskušamo prepoznati sestavo tal in opazujemo nastanek erozije).
  • GUP Galke - Izhodišče je pri gostilni Zorin v Lovniku ali pri izletniški kmetiji Ogrizek v Zg. Gabrniku. Pot vodi čez strmo pečevje Galke, po premagani strmini pa se nadaljuje z blagim vzponom čez gozdni rezervat z enakim imenom, vse do Bočke ravni, kjer je rastišče velikonočnice. (Gozdna učna pot Galke ima izhodišče v Lovniku. Že po nekaj prehojenih metrih se nad cestnim prelazom Pečica odpira razgled na Obsotelje, kjer udeleženci spoznajo poseljenost in dejavnosti okoliških vasi. Nadaljujemo po ozki gozdni poti. Naprej se vzpenjamo po kopastem grebenu Trat, kjer lahko spoznamo geološko podlago, peščenjak in temu prilagojeno rastje, to sta bukev in belkasta bekica. Med hojo po gozdni jasi opazimo lovsko manežo. Glede na to, da tukaj lovci preizkušajo svojo srečo z lovom in opazovanjem divjadi, sledijo osnovni podatki o živalskih vrstah bočkih gozdov. Med večjimi vrstami izstopajo divji prašiči, srnjad in neavtohtoni mufloni, ki so iz naravnega habitata že izrinili gamsa, med manjšimi pa 65 vrst hroščev in 82 vrst metuljev. Da je z gozdom treba ravnati umno in kaj se zgodi sicer, spoznamo ob peti vsebinski točki, kjer najdemo tudi simbol pretiranega poseganja vanj – kostanjeve panjevce. Vzpon nadaljujemo mimo vodnih zajetij do strmega pečevja Galk. Opazujemo drevesa in grmičevje, ki rastejo tudi na manj rodovitni zemlji. Same Galke so nekakšen kras v malem, saj tu najdemo mnogo vrst, ki sicer uspevajo na Krasu, predvsem črni in rdeči bor. Galk kar ne moremo zapustiti, saj nas pot vodi skozi gozdni rezervat s tem imenom. Tu je lepo vidna razlika med gospodarskim gozdom in gozdnim rezervatom. Spoznamo še suhe travnike. Najlepša in najbolj prepoznavna predstavnica suhih travnikov je vsekakor stepska velikonočnica, ki jo najdemo na rastišču nad kraško uvalo).
  • GUP iz Poljčan na Boč - Začetek poti je v Zgornjih Poljčanah in vodi na vrh po prijetni senci gozda. Naravna sestava gozda omogoča spoznavanje mnogih drevesnih vrst.