Turizem v su�itju z naravo

Trg Kozje

Naselje Kozje se omenja že leta 1016 kot dvor s 30 kmetijami. Nastalo je ob cesti Kunšperk - Pilštanj kot sejemsko naselje. Kdaj je dobilo trške pravice, ni znano. Kraj ni bil nikdar utrjen, zaradi česar je trpel ob turških vpadih, močneje ga je prizadela tudi epidemija kuge. Kozje je ponovno zaživelo proti sredini 19. stoletja. Postalo je sedež sodnega in davčnega okraja, dekanije. Razživela sta se obrt in gostinstvo, leta 1828 je dobilo tri letne sejme. Po vojni je bilo Kozje nekaj časa sedež občine in okraja, leta 1958 se je vključilo v šmarsko občino. V naselju se je razvila industrija, nekatere centralne dejavnosti, šolstvo, zdravstvo. Najstarejši trški del sestavljajo osrednji tržni prostor, obrobljen s trškimi parcelami, na katerih so se v nekoliko svobodnejši obliki formirali trški domovi. V starem trškem jedru je veliko arhitekturne dediščine, tako stanovanjskih, kot gospodarskih objektov ter cerkev sv. Eme in župnijska Marijina cerkev.

Legenda o nastanku imena Kozje:

»Davno tega je na skalnem Brediču nad dolino Bistrega grabna stal grad. Mogočni so bili njegovi lastniki in še bolj kruti. Kakor iz orlovskega gnezda so prežali s svojega utrjenega visokega domovanj in plenili po dolini. Bili so bojda eni najhujših roparjev v okolici.
Še mnogo hujše od grajskih roparjev pa je bilo zlo, ki je bivalo v globoki jami v Bister grabnu. Strahoviti zmaj je bil v tistih davnih časih največja nadloga Kozjanov. Kakor navaja staro izročilo, se je pošast pojavila iz svojega brloga le enkrat na leto, a gorje tedaj tamkajšnjemu življu, če ne bi ubogal njenih zlobnih ukazov. Z enim samim udarcem luskinastega repa bi lahko razdejala vas in razburkala Bister graben, da bi voda preplavila dolino. Tisti dan, ko je pošast prilezla iz globine, so ji morali okoličani darovati najlepšo mladenko. In šele ko je zmaj pogoltnil »zalogaj«, se je spet umaknil v brezno.
Ni znano, koliko časa je pošast izpod Brediča strahovala okoliške kmete. Pravljica pravi, da so menda prebivalci spoznali, kako slabega vida je zmaj. To njegovo slabost so začeli izrabljati: sprva so mu darovali manj lepa dekleta, kmalu pa le starejše ženske.
Najsrečnejši so se odločili, da zmaja dokončno prevarajo in uničijo zlo, ki je strahovalo dolini. Leto ali dve so mu ob usodnem dnevu še vrgli v nenasitno žrelo kako domačo žival in tako uvideli, da prevare ne opazi. Prišel je odločilni trenutek: ubili so staro kozo in jo odrli, njen meh pa napolnili z živim apnom. S strahom so čakali, kdaj se bo zmaj prikazal iz brloga. Posrečilo se jim je. Zmaj je nasedel prevari in pogoltnil kozji meh, napolnjen z živim apnom. Žejalo ga je, da se je napil hladne vode Bistrega grabna. Tedaj pa ga je kot ogenj zapeklo v drobovju, zavedel se je prevare in svoje nemoči in silovito zamahnil z repom, potem pa izginil v brezdanjem breznu. Silno se je zamajala zemlja, rušili so se domovi naokoli in mogočni grad na Brediču se je sesul v razvaline.«